80 PREIZKUŠENJ IN USPEHOV ali Historia magistra vitae est

Aprila letos bo preteklo 80 let od ustanovitve "Niko" produktivne zadruge kovinarjev z omejenim jamstvom, ki je predhodnik današnjega Domela. V prispevku bomo pogledali, kakšne primere nam bogata zakladnica izkušenj ponuja, tako iz bližnje in tudi bolj oddaljene preteklosti za izzive današnjega časa.

Razkošje, ki ga ima malokateri kraj v Sloveniji, je več stoletij trajajoča industrijska tradicija, ki odprtemu umu ponuja privilegij učenja na zgledih svojih predhodnikov. Iz posameznih zapisov lahko zasledujemo, s kašnimi izzivi so se soočali podjetni predhodniki od poznega srednjega veka dalje in kako so bili njihovi izzivi v mnogočem podobni današnjim.

Zglede, ki jih je spisalo življenje, lahko v naših krajih sledimo od prvih petih železarskih mojstrov sredi 14. stoletja dalje. Kot bomo videli, so bili v nasprotju z ustanovitelji današnjega podjetja s strani takratnega oblastnika škofa Albrechta iz Freisinga motivirani s spodbudami v obliki podarjenih zemljišč za razvoj dejavnosti, proste rabe gozdnih virov za njihove potrebe in prostega prehoda po takratni cesti. Že naslednje stoletje pa so se pričele težave zaradi pogostih turških upadov in njihovega plenjenja po deželi. V letih od 1508 do 1516 je dodatno potekala še vojna z Benečani. To je povzročilo rast dajatev za vojsko. Še dodatna bremena za odpravljanje gmotne škode po velikem potresu leta 1511 in pa izbruhu kuge, ki mu je sledila, je rezultiralo, da so se Železnikarji leta 1515 pridružili takrat vseslovenskemu kmečkemu uporu. Upor je bil krvavo zatrt in Železnikarji so izgubili prvotne privilegije ter jih pridobili nazaj šele šest let kasneje, leta 1521. Ker je cesar prav tako v 16. stoletju pričel uveljavljati oblast nad rudnimi bogastvi, so postali spori med zemljiškim gospodom iz Freisinga oz. njegovim namestnikom iz Škofje Loke ter Železnikarji vse pogostejši.

Kljub vsemu proti koncu 17. stoletja Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689) opisuje, kako je rudnik Železniki cvetel že od konca 14. stoletja in da so bile v času nastajanja njegovega pisanja v Shelezenkah velike in lepe zidane hiše. Vzneseno opisuje kovanje volka in da tod izdelajo veliko železa ter nadalje iz njega vse vrste orožja ter še posebno veliko žebljev.

Že stoletje kasneje francoski kirurg in naravoslovec Balthasar Hacquet v svoji knjigi Oryctographia Carniolica (1781) opisuje popolnoma drugačne razmere. Rudna bogastva so izčrpana, procesi pridobivanja rude so zastareli, lastniki deležev pri obeh fužinah pa z izjemo enega ali dveh revni ter nepoučeni o dejavnosti. V treh obiskih v dvanajstih letih ni opazil nobenega napredka. Zato priporoča združitev deležev v skupno podjetje s postavitvijo enega visokega plavža na prebod, ki bi obratoval preko celega leta.

Do prezidave peči na volka v visoke plavže na prebod je prišlo dobre pol stoletja kasneje, vendar propadanja industrije ni več zaustavilo. Ročno kovani žeblji niso več bili konkurenčni strojno izdelanim, ki so jih pričeli izdelovati na Jesenicah, medtem ko so se v Kropi združili v zadrugo in se usmerili v nove nišne trge, kot so bili žeblji za železniške pragove. 

Železarska industrija je začetek 20. stoletja dokončno propadla in nove industrije, ki bi dala delo številnemu kovaškemu sloju, ni bilo in kraj se je skupaj z okolico pogreznil v pol stoletja trajajočo revščino. Kljub posameznim poskusom se je preobrat pričel po 2. svetovni vojni, 27. aprila 1946.  Zgodba o 16 odločnih vizionarjih in o številnih izzivih, s katerimi so bili ob ustanovitvi zadruge ter kasneje soočeni, je aktualna še danes. So nekakšen precedenčni primer dobre prakse, kaj storiti v primeru, ko okolje za poslovanje ni spodbudno.

Zapisi govorijo, da ob ustanovitvi niso bili deležni podpore s strani osrednje republiške oblasti. Posledično so imeli težave s financiranjem, z dobavami ustreznih surovin, izhodiščni proizvodni program je bil majhen in bilo je veliko pomanjkanje kvalificirane delovne sile. Osnovna sredstva so večali s prostovoljnim delom, in sicer do 200 ur letno. Hitro so širili svoj produktni portfelj in ko je dela primanjkovalo, so urejali delovne prostore ter ostalo kritično infrastrukturo, kot je bila izgradnja cevovoda in lastne hidroelektrarne. Znanje so črpali s sodelovanjem z zunanjimi partnerji, ki so prihajali tudi iz vrst vojnih ujetnikov. Zavedajoč se pomena znanja so izvajali notranja izobraževanja in zelo zgodaj pričeli s podeljevanjem štipendij za pridobitev visokokvalificiranih sodelavcev.  Ker je po propadu železarske industrije več desetletij vladala velika revščina, je bila glava motivacija članov zadruge človeka dostojno delo in zanj ustrezno plačilo. Glavni ustanovitelj in prvi predsednik zadruge pove, da toliko delovnega elana, kot ga je bilo prva leta po začetku obstoja zadruge, ni bilo nikoli prej in nikdar kasneje.

Kljub veliki prizadevnosti in medsebojni pomoči takratnih zaposlenih pa nadalje beremo, kako so se po dobrih desetih letih uspešne rasti začeli zgrinjati črni oblaki nad takratno tovarno. Program avtomobilske industrije so morali skladno z državno usmeritvijo opustiti, čeprav je ravno na njem slonela investicija v novo proizvodno in upravno stavbo na današnji lokaciji "v Otokih". Proizvodni program se je pričel krčiti, trpeli sta kakovost in produktivnost. Prehod na velikoserijsko proizvodnjo malih elektromotorjev s prvim tekočim trakom v začetku šestdesetih let je zahteval več truda, kot so pričakovali. Investicijskih sredstev ni bilo, vse to pa so spremljala notranja nesoglasja. Predvsem zaradi vztrajnih prizadevanj vseh zaposlenih so se po štirih kriznih letih pričeli kazati prvi uspehi. V teh letih se je izvedla reorganizacija, ki se je leta 1962 zaključila z vključitvijo v korporacijo ISKRA in naslednje leto s ponovno ustanovitvijo obrtnega podjetja NIKO, kamor se je prenesla proizvodnja pisarniške galanterije.

Izvedena specializacija na področje velikoserijske proizvodnje elektromotorjev je prinesla ponovno rast. Že v letu 1966  pa so se pojavile hude težave zaradi odpovedi naročil vodilnega tujega kupca in posledično so se poldrugo leto izplačevale plače v višini 80 odstotkov. Že predhodno se je rezultat znižal tudi zaradi rasti materialnih stroškov, visoke inflacije, rasti terjatev in težav z dobavami sestavnih delov. Splošna nelikvidnost je preprečevala večje uspehe. V šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je trg pridobivalo skozi kooperacijo z domačimi in tujimi podjetji. Kot menjavo za elektromotorje so dobili sestavne dele gospodinjskih aparatov in jih potem prodajali na takrat močno reguliranem jugoslovanskem trgu. Preboj, ki je dolgoročno oblikoval podjetje, je bil dosežen preko "cross-selling" posla, ko so za zahodno-nemškega kupca potekali pogovori za dobavljanje kompresorjev, končni posel pa se je nato leta 1976 realiziral z začetkom velikoserijske proizvodnje sesalnih enot.

Skozi sedemdeseta in osemdeseta so se vrstila obdobja dobrih in slabih let. Portfelj produktov in proizvodnih lokacij se je širil, obdobje pa zaznamuje predvsem od države in od zunaj spodbujena reorganizacija. Najbolj pomembna sprememba, tako s stališča lastništva kot za obstanek samostojnega podjetja, se je zgodila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Da bi preprečili prevzem podjetja s strani konkurenčnega tujega podjetja, so zaposleni zbrali lastniške deleže. Tako so prevzeli večinski delež in s tem tudi vodenje podjetja. V začetku devetdesetih letih se je konsolidiral portfelj proizvodov, s tem pa je postala velika odvisnost samo od enega trga. Pomemben mejnik iz današnjega vidika je bil tudi začetek redne proizvodnje elektronsko komutiranih motorjev. Intenzivnejša tržna diverzifikacija se je pričela po letu 2000, vendar je globalna finančna kriza konec prvega desetletja novega tisočletja te smele načrte upočasnila. Zaradi znižanja naročil smo del leta 2009 bili ob petkih doma.

Po letu 2012 se je ponovno pričelo obdobje stabilne rasti, ki se je leta 2020 zaključilo z izbruhom kovida 19.  Od takrat si sledijo raznovrstne globalne krize – omenjenega ponavljajočega se kovida, vojne v Ukrajini in Gazi, visokih cen energije, carin, motenih dobavnih verig, vsesplošno nižje gospodarske aktivnosti …  

Iz hitrega preleta zgodovine vidimo, da so se podobne težave pojavljale v vseh obdobjih. Predhodniki so jih reševali z aktivnostjo, vlaganjem v nove produkte in z njim povezane nove tehnologije ter v znanje in nenazadnje predvsem s sodelovanjem. Pri vseh preprekah, ki so jih nekdanji in sedanji zaposleni z vztrajnostno in ustvarjalnostjo zmogli premagovati, se takšna visoka obletnica zdi še toliko bolj spoštovanja vredna.